»Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom!« Lao Ce

Moje potovanje se je začelo štiri leta nazaj. Takrat sem se prvič odpravila na Novo Zelandijo. Po nekaj mesecih življenja v tej deželi, tudi po odhodu, nikoli nisem odšla. Nova Zelandija je bila vedno z mano, v mojem srcu, mislih in besedah. Zato je ostala želja po vrnitvi – vedno močnejša, a hkrati vedno težja.

Nova Zelandija je dežela, ki ti omogoča trimesečno turistično bivanje, življenja tukaj, pa ne tako zlahka.  Z veliko srečo in možnostjo sponzorstva je na razpolago tudi delovna viza, ki pa jo je iz Slovenije skoraj da nemogoče pridobiti, razen, če je tvoj poklic na listi zelo iskanih na Novi Zelandiji. Mladim, do 30 leta ponujajo t.i. Working holiday vizo, za dobo enega leta. Vendar je potrebno pri tem izpolniti kar nekaj pogojev – prvi je: Hitri prsti. Na določen dan v mesecu aprilu, se ob polnoči odpre samo 100 viz za nas Slovence. Takrat je potrebno rešiti približno 13 strani dokumentacije, v kateri te sprašujejo od osnovnih podatkov, do tvojega zdravstvene stanja, do karierne usmeritve in hkrati preverjajo tudi tvoje delovanje v državi (potrdilo o nekaznovanosti). Ko vneseš vse podatke, plačaš še 160 evrov in čakaš, čakaš, čakaš … In letos sem dočakala – potrditev, da sem vizo prejela. Zakaj pa je to misija hitrih prstov? Zato, ker v zadnjih letih karte poidejo v približno petih minutah. Prejšnji dve leti nisem imela sreče, a letos sem bila dovolj hitra tudi jaz.

Šok, da je viza moja, je trajal kar nekaj dni. Nato se je pojavilo vprašanje: »Ali delam prav?« Cona udobja je vedno bolj ugodna za vse nas, tudi zame, čeprav sem se skozi izkušnje potovanj, 798 km na obeh poteh Caminov naučila, da se najboljše stvari onkraj cone udobja. Kljub veliki podpori domačih in prijateljev, so bili vsi malce skeptični in mi govorili, naj raje ostanem. Veliko je bilo dvomov, veliko vprašanj zakaj, pa nimam pravega odgovora. Tako kot Camino, ki me je »poklical«, me je tudi Nova Zelandija. Že dolgo nazaj. Stvari, dogodki in vezi, so se razšle, se sestavile drugače … ostala pa je ena sama pot – tista moja, novozelandska, da jo začnem na novo ali dokončam. Kaj bom s službo? Kaj bom tam? Kje bom živela? Na nobeno od teh vprašanj nisem imela odgovora, le občutek, da sem se odločila pravilno. In kmalu je padla dokončna odločitev – resnično ODHAJAM.

Dva meseca pred odhodom sem tako povedala to, kar so vsi že vedeli. Potrebno je bilo načrtovati veliko stvari. Imela sem veliko srečo, poznati in spoznati prave ljudi in kmalu je bilo vse jasno – odhajam k slovenski družinici v novozelandsko mesto Nelson. Podpora ravnateljice in možnost vrnitve v Osnovno šolo Tabor I Maribor mi je dala še dodatnega zagona. »To bo moje leto učenja – v vseh pogledih,« sem si rekla.

Bil je že december 2019, ko sem kupila letalsko karto. Datum odhoda: 4. februar 2020.

V naslednjem blogu: Kako spakirati stvari? Kako priti do Nove Zelandije? Pot in prvi koraki v novem domu… 🙂