Arhivi Kategorije: Nekategorizirano

Nova Zelandija in COVID-19

Po nekaj mesecih sem ponovno nazaj. Pričela bom z zgodbo, ki je realnost današnjega dne – Kako na Novi Zelandiji preživljamo zadnje mesece odkar se je tudi tukaj pojavil COVID-19.

Ko sem se po štirih letih, letos februarja, odpravila na dolgo pot na drugo stran sveta, si kljub strogim ukrepom na letališčih v Singapurju, nisem mislila, da bo moje enoletno delo, raziskovanje okolice mesta Nelson in načrtovanje novih poti po novozelandskih otokih zelo kmalu ustavila novica, da se država »Dolgega belega oblaka«, kot ji pravijo, zaradi Covid-19 – corona virusa, bolj ali manj ustavlja.   

Nova Zelandija je dežela, ki je ob izbruhu virusa v nekaj dneh uvedla eno najstrožjih karanten na svetu. Iz stopnje 3 na stopnjo 4, ki je najstrožja, smo prešli v dveh dneh – takrat so se zaprle šole, univerze, muzeji, trgovski centri … Hkrati so se zaprle vse restavracije in bari, dovoljena ni niti dostava. Država je praktično obstala. Bilo je dovoljeno gibanje v soseski – do tja, kjer lahko greš še peš in ne z avtomobilom. Strogo se je upošteva razdalja, a kljub socialnemu prepadu, ki jim je sicer tuj, so Novozelandci ohranili pozitiven odnos in te ob srečanju na ulici vedno nagovorili, povprašali po zdravju, kako preživljaš karanteno ali te nasmejali s komentarjem, da »umik ni nič osebnega«!

Odprte so ostale samo prehrambne trgovine in tiste, ki zagotavljajo najnujnejše potrebščine. V to je vključena tudi lekarna. Pri vhodu je bilo potrebno razkužiti roke, postopen je bil tudi vstop v trgovine, ni se pa uporabljalo rokavic ali mask. Nikjer. Država zalog ni imela in jih ni dobavljala, hkrati pa jih ni zahtevala, niti priporočala. Kot je v navadi Novozelandcev, so tudi tokrat stopili skupaj in se organizirali preko socialnih omrežij ter javno in glasno podprli lokalne pridelovalce ter si ponudili medsebojno pomoč v času karantene. Ekonomski izpad in izguba služb pa je postala glavna tema pri iskanju rešitev. Premierka je sicer tista, ki je vsak dan znova podaja izjave, odgovarjala na vprašanja novinarjev, ko pa se je vrnila domov je državljanom omogočila še »chat v dnevni sobi«, ko se je javila v trenirki in copatih iz domačega kavča ter v živo odgovarjala na vprašanja na Facebooku.

Za nami so bili kmalu štirje tedni karantene na najvišji stopnji (Level 4), dva tedna na stopnji nižje, ki je dovoljevala širše gibanje, vožnjo z avtomobilom, odprla šole za otroke do 10 let, uvedla »take away« kavo in hrano ter dostavo le-te. Osebno smo si dneve v karanteni krajšali s sprehodi do morja, vožnjo s kolesom, od »stopnje 3« pa tudi z odhodom na plažo. Počasi smo prehajali na zimski čas, zato smo tople in čudovite dneve preživljali v naravi ali se odpravili na bližnji hrib. Življenje se je umirilo, kar pa ni ustavilo novozelandske pozitivne energije in zabavnega značaja ljudi. Na ulici so se pred svojim dovozom vsak dan ob isti uri zberali sosedje in se družili. Tako »na daljavo« so praznovali tudi rojstne dneve. Zaživela pa je še ena akcija – Teddy bear hunt, pri čemer so na okna hiš postavili plišaste igračke, da bi nasmejali in razveselili otroke, ki se sprehajajo mimo.

Kmalu smo dočakali dan, ko je bilo s strani premierke sporočeno, da s četrtkom, 14. maja, počasi prehajamo v »normalo«. Odprle so se vse šole (brez posebnih ukrepov), fakultete, muzeji, trgovski centri, restavracije, saloni … V primerjavi s Slovenijo smo bili v precej podobni situaciji, le, da so v šolske klopi sedli vsi šolarji naenkrat. Upoštevati je bilo potrebno razdaljo, restavracije so lahko sprejele do 100 ljudi, ni bilo čakanja na mizo, odprte so bile tako terase kot notranji prostori lokalov, odprli so se hoteli, stekel je javni potniški promet.  Omogočeno je bilo ponovno gibanje po državi. Kdaj bo država odprla meje je ostala neznanka, a po napovedih lahko to traja še več mesecev. Omenjalo se je tudi obdobje od leta do 18 mesecev. Skupno število okuženih je bilo 1500 ter 20 smrtnih žrtev.

Sledilo je točno 100 dni zime brez novih primerov. V državo so se lahko vrnili samo državljani in rezidenti, ki so bili takoj iz letališča napoteni v organizirane enote – hotele, kjer so preživeli  14 dni karantene. Nato se je v začetku avgusta pojavil prvi primer izven organiziranih enot v Aucklandu. V dveh urah se je vse spremenilo – Aukland je ponovno zaprl vse šole, hotele, ustanove, podjetja… in prešel na stopnjo 3, preostala država pa na stopnjo 2. Novost: maske. Te so sedaj obvezne na javnem potniškem prometu. Sledenje in preverjanje poteka s pomočjo aplikacije in vpisov, ki jih moraš opraviti pri vstopu v vse trgovine, restavracije, tudi v šole (kot obiskovalec). Sledili so trije tedni v tem sistemu, nato je Auckland prešel na stopnjo 2, kot ostala država. S ponedeljkom je obljubljeno, da se država vrne v »normalo« stopnje 1, tokrat z maskami. Meje ostajajo zaprte, tudi z Avstralijo, vsaj do novozelandske jeseni (marec 2021). Trenutno število okuženih je v zadnjih 14ih dneh 45 in ena smrtna žrtev.

Vsi, ki smo tukaj, se v en glas strinjamo, da je Nova Zelandija odlična izbira za »biti ujet na mestu«, če je to potrebno. Hkrati upamo, da se stanje ne poslabša, da bomo zdravi in da se življenje vrne v »ustaljene« trnice ter bomo lahko potovali po eni najlepših držav na svetu in se prepustili novozelandskemu »Everything is ok, mate!« duhu.  

Kje sploh sem? :)

 

»I travel because seeing photos in books and brochures wasn`t good enough for me. To be there, that was everything.« (Wiremu Ratcliffe)

 

Nova Zelandija je dežela mnogih imen …  dežela Kiwijev, dežela dolgega belega oblaka, Downunder in še katerega, njeno ime v maorskem pa je jeziku Aotearoa. To ime opisuje dolg bel oblak, ki se pogosto vije na nebu. Je dežela 1600 km oddaljena od avstralske obale in leži v jugozahodnem Pacifiku. Oddaljenost od Avstralije pomeni, da je najbližja soseda oddaljena vsaj 3 ure vožnje z letalom.

Deželo sestavljata dva otoka – severni in južni, na površini štirinajstih Slovenij. Otoka sta med seboj oddaljena le 24 km, vendar je potrebno za prehod iz enega na drug otok 4 ure vožnje s trajektom, da premagamo Cookov preliv. Na južni strani južnega otoka je Stewartov otok, južno od njega pa Antarktika. Severno najdemo Fidži, Tongo in Novo Kaledonijo. Približno 30 % dežele prekrivajo gozdne površine, 50 % travniki in pašniki, 20 % pa je obdelovalne površine.

Gore Južnega otoka, t. i. Južne Alpe, se dvigajo vse do višine 3700 m. Na Južnem otoku je tudi najvišji vrh v državi, Mount Cook (3764 m), ki se je v zadnjih desetih letih znižal za 10 metrov zaradi potresov. Na tem območju je veliko število ledenikov, vrelcev termalne vode in gorskih jezer. Največje naravno jezero je Taupo, ki leži v starem vulkanskem kraterju. Svetovno znana je Milfordska ožina (154 m visoki Bowenovi slapovi), ki spada med najlepša območja Nove Zelandije. Na tem območju poteka meja med Indoavstralsko in Tihooceansko tektonsko ploščo. Premiki vzdolž meje so vzroki številnih potresov in vulkanskega delovanja. Zadnji uničevalni potres je bil leta 2011, ki je prizadel mesto Christchurch in v katerem je umrlo 186 ljudi. Izbruh vulkana, na Belem otoku, severno od severnega otoka, pa se je zgodil v začetku leta 2020.

Zgodovina dežele dotira na začetek v 13. stoletju, ko se je začela poselitev Nove Zelandije. Takrat so prebivalci polinezijskih otokov odkrili to novo deželo in osnovali skupnost Maorjev. V 17. stoletju je kot prvi evropski raziskovalec prišel na to območje Abel Tasman, po katerem je poimenovan tudi nacionalni park na južnem otoku. Leta 1840 je bila podpisana pogodba z Maori in Veliko Britanijo, ki je slednjim zagotovila oblast na obeh otokih. Leto kasneje je Nova Zelandija postala njihova kolonija. Komaj leta 1947 je pridobila nazaj status svobodne dežele, ki pa je še vedno pod generalnim okriljem Velike Britanije. Danes državo vodi premierka Jacinda Ardern.

Živeti na Novi Zelandiji, pomeni živeti v mestih, kjer živi 80 % prebivalstva. Največje mesto je Auckland, kjer živi kar tretjina od 5 milijonov prebivalcev. V zadnjih 10 letih se je število prebivalcev povečalo za kar pol milijona. Glede na etične skupine je 71 % Evropejcev, 17 % Maorjev in enak odstotek tudi azijskega prebivalstva. Uradni jeziki so angleščina, maorščina in novozelandski znakovni jezik. V vseh javnih in kulturnih ustanovah so napisi in označbe v angleščini in maorščini, katere se učenci učijo tudi v šolah. Iz maorske kulture se je na vso populacijo prenesel tudi bojni ples – Haka.

Severni del Severnega otoka ima subtropsko vlažno podnebje, kar pomeni, da so zime mile in topla poletja, padavine pa razporejene čez celo leto. Na Severnem otoku je tudi veliko gejzirjev, vrelcev tople vode, nekaj delujočih vulkanov (Ruapehu, Tongariro in Nguarohe). Tu se nahajajo tudi vroči blatni izviri.

Najtoplejši meseci so od novembra do aprila, najhladneje pa je avgusta. Novozelandsko vreme je zelo spremenljivo, sončni dnevi so večinoma zapolnjeni s popoldanskimi plohami. Jutra so tudi v  poletnem času hladna kot tudi večeri. Tako je v tvojem nahrbtniku, tudi v poletnih mesecih, vedno kakšna jopica in kapa.

Nova Zelandija leži v časovnem pasu, ki je časovno gledano 12 ur pred slovenskim časom v poletnem času, sicer je razlike 10 ur.

Novozelandci imajo tudi svoj denar – novozelandski dolar. Na bankovcih so ob podobi kraljice tudi znani ptič Kiwi, pingvini …

 

In corona virus tudi v Novi Zelandiji … kmalu!

LETS GO! :)

 

»Great things never came from comfort zones!« (anonymous)

Teden pred torkom, 4. februarjem, se je zaključil delavno, v duhu poslavljanja in misli so bežale k vprašanju – kako spakirati kovček za poletje, jesen, zimo in pomlad? Slišalo se je kot misija nemogoče. Ob tem je bilo potrebno upoštevati še, da Nova Zelandija prepoveduje vnos določenih živil, tudi domači med in propolis takoj odpadeta. Zato sem pripravila paket za pošto (do dveh kilogramov je strošek pošiljanja do 10 evrov, obratno  iz Nove Zeladnije v Slovenijo bi bilo to okoli 100 evrov), kamor sem zapakirala nekaj »slovenskih tradicionalnih živil« za dobrodošlico. Potrebno je bilo nakupiti še nekaj stvari, ki jih na Novi Zelandiji ni mogoče dobiti in si narediti zaloge. Pripravila sem obleke, čevlje in vse potrebno ter upala, da bom vse to lahko spravila v kovček. Seveda ni šlo. Prva selekcija, druga, tretja – uspelo! Kovček je imel dovoljenih 30 kilogramov, tisti za osebno prtljago pa 3 kilograme preveč. Niti po desetih poizkusih mi ni uspelo, da bi tehtal 7 kilogramov, zato sem sprejela odločitev, da se bom, v primeru tehtanja in težav, poskušala dogovoriti na samem letališču. Tako, pripravljena na odhod.

Preberi več LETS GO! 🙂

Zakaj in kako? :)

»Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom!« Lao Ce

 

Moje potovanje se je začelo štiri leta nazaj. Takrat sem se prvič odpravila na Novo Zelandijo. Po nekaj mesecih življenja v tej deželi, tudi po odhodu, nikoli nisem odšla. Nova Zelandija je bila vedno z mano, v mojem srcu, mislih in besedah. Zato je ostala želja po vrnitvi – vedno močnejša, a hkrati vedno težja.

Preberi več Zakaj in kako? 🙂

KIA ORA! (Pozdravljeni!)

»Twenty years from now you will be more dissapointed by the things you didn`t do than by the ones you did!« H. JACKSON BROWN JR.

Dragi bralci.

Verjetno Vas vsaj nekaj med vami pozna tisto učiteljico, navdušenko nad širjenjem znanja zgodovine, sociologije in pomoči otrokom s posebnimi potrebami, ki je po duši popotnica in nabira življenjske izkušnje ter znanje na vseh koncih sveta, hkrati pa kdaj pa kdaj spregovori kakšno besedo ali dve v tujem jeziku. To sem jaz – Aleksandra. Tista, ki je zadnja štiri leta v razredu, na kakšnem predavanju, ob kavi in pripravi tradicionalne hrane veliko govorila o eni deželi na drugem koncu sveta. Kateri?

Preberi več KIA ORA! (Pozdravljeni!)