Po nekaj mesecih sem ponovno nazaj. Pričela bom z zgodbo, ki je realnost današnjega dne – Kako na Novi Zelandiji preživljamo zadnje mesece odkar se je tudi tukaj pojavil COVID-19.

Ko sem se po štirih letih, letos februarja, odpravila na dolgo pot na drugo stran sveta, si kljub strogim ukrepom na letališčih v Singapurju, nisem mislila, da bo moje enoletno delo, raziskovanje okolice mesta Nelson in načrtovanje novih poti po novozelandskih otokih zelo kmalu ustavila novica, da se država »Dolgega belega oblaka«, kot ji pravijo, zaradi Covid-19 – corona virusa, bolj ali manj ustavlja.   

Nova Zelandija je dežela, ki je ob izbruhu virusa v nekaj dneh uvedla eno najstrožjih karanten na svetu. Iz stopnje 3 na stopnjo 4, ki je najstrožja, smo prešli v dveh dneh – takrat so se zaprle šole, univerze, muzeji, trgovski centri … Hkrati so se zaprle vse restavracije in bari, dovoljena ni niti dostava. Država je praktično obstala. Bilo je dovoljeno gibanje v soseski – do tja, kjer lahko greš še peš in ne z avtomobilom. Strogo se je upošteva razdalja, a kljub socialnemu prepadu, ki jim je sicer tuj, so Novozelandci ohranili pozitiven odnos in te ob srečanju na ulici vedno nagovorili, povprašali po zdravju, kako preživljaš karanteno ali te nasmejali s komentarjem, da »umik ni nič osebnega«!

Odprte so ostale samo prehrambne trgovine in tiste, ki zagotavljajo najnujnejše potrebščine. V to je vključena tudi lekarna. Pri vhodu je bilo potrebno razkužiti roke, postopen je bil tudi vstop v trgovine, ni se pa uporabljalo rokavic ali mask. Nikjer. Država zalog ni imela in jih ni dobavljala, hkrati pa jih ni zahtevala, niti priporočala. Kot je v navadi Novozelandcev, so tudi tokrat stopili skupaj in se organizirali preko socialnih omrežij ter javno in glasno podprli lokalne pridelovalce ter si ponudili medsebojno pomoč v času karantene. Ekonomski izpad in izguba služb pa je postala glavna tema pri iskanju rešitev. Premierka je sicer tista, ki je vsak dan znova podaja izjave, odgovarjala na vprašanja novinarjev, ko pa se je vrnila domov je državljanom omogočila še »chat v dnevni sobi«, ko se je javila v trenirki in copatih iz domačega kavča ter v živo odgovarjala na vprašanja na Facebooku.

Za nami so bili kmalu štirje tedni karantene na najvišji stopnji (Level 4), dva tedna na stopnji nižje, ki je dovoljevala širše gibanje, vožnjo z avtomobilom, odprla šole za otroke do 10 let, uvedla »take away« kavo in hrano ter dostavo le-te. Osebno smo si dneve v karanteni krajšali s sprehodi do morja, vožnjo s kolesom, od »stopnje 3« pa tudi z odhodom na plažo. Počasi smo prehajali na zimski čas, zato smo tople in čudovite dneve preživljali v naravi ali se odpravili na bližnji hrib. Življenje se je umirilo, kar pa ni ustavilo novozelandske pozitivne energije in zabavnega značaja ljudi. Na ulici so se pred svojim dovozom vsak dan ob isti uri zberali sosedje in se družili. Tako »na daljavo« so praznovali tudi rojstne dneve. Zaživela pa je še ena akcija – Teddy bear hunt, pri čemer so na okna hiš postavili plišaste igračke, da bi nasmejali in razveselili otroke, ki se sprehajajo mimo.

Kmalu smo dočakali dan, ko je bilo s strani premierke sporočeno, da s četrtkom, 14. maja, počasi prehajamo v »normalo«. Odprle so se vse šole (brez posebnih ukrepov), fakultete, muzeji, trgovski centri, restavracije, saloni … V primerjavi s Slovenijo smo bili v precej podobni situaciji, le, da so v šolske klopi sedli vsi šolarji naenkrat. Upoštevati je bilo potrebno razdaljo, restavracije so lahko sprejele do 100 ljudi, ni bilo čakanja na mizo, odprte so bile tako terase kot notranji prostori lokalov, odprli so se hoteli, stekel je javni potniški promet.  Omogočeno je bilo ponovno gibanje po državi. Kdaj bo država odprla meje je ostala neznanka, a po napovedih lahko to traja še več mesecev. Omenjalo se je tudi obdobje od leta do 18 mesecev. Skupno število okuženih je bilo 1500 ter 20 smrtnih žrtev.

Sledilo je točno 100 dni zime brez novih primerov. V državo so se lahko vrnili samo državljani in rezidenti, ki so bili takoj iz letališča napoteni v organizirane enote – hotele, kjer so preživeli  14 dni karantene. Nato se je v začetku avgusta pojavil prvi primer izven organiziranih enot v Aucklandu. V dveh urah se je vse spremenilo – Aukland je ponovno zaprl vse šole, hotele, ustanove, podjetja… in prešel na stopnjo 3, preostala država pa na stopnjo 2. Novost: maske. Te so sedaj obvezne na javnem potniškem prometu. Sledenje in preverjanje poteka s pomočjo aplikacije in vpisov, ki jih moraš opraviti pri vstopu v vse trgovine, restavracije, tudi v šole (kot obiskovalec). Sledili so trije tedni v tem sistemu, nato je Auckland prešel na stopnjo 2, kot ostala država. S ponedeljkom je obljubljeno, da se država vrne v »normalo« stopnje 1, tokrat z maskami. Meje ostajajo zaprte, tudi z Avstralijo, vsaj do novozelandske jeseni (marec 2021). Trenutno število okuženih je v zadnjih 14ih dneh 45 in ena smrtna žrtev.

Vsi, ki smo tukaj, se v en glas strinjamo, da je Nova Zelandija odlična izbira za »biti ujet na mestu«, če je to potrebno. Hkrati upamo, da se stanje ne poslabša, da bomo zdravi in da se življenje vrne v »ustaljene« trnice ter bomo lahko potovali po eni najlepših držav na svetu in se prepustili novozelandskemu »Everything is ok, mate!« duhu.