»Great things never came from comfort zones!« (anonymous)

Teden pred torkom, 4. februarjem, se je zaključil delavno, v duhu poslavljanja in misli so bežale k vprašanju – kako spakirati kovček za poletje, jesen, zimo in pomlad? Slišalo se je kot misija nemogoče. Ob tem je bilo potrebno upoštevati še, da Nova Zelandija prepoveduje vnos določenih živil, tudi domači med in propolis takoj odpadeta. Zato sem pripravila paket za pošto (do dveh kilogramov je strošek pošiljanja do 10 evrov, obratno  iz Nove Zeladnije v Slovenijo bi bilo to okoli 100 evrov), kamor sem zapakirala nekaj »slovenskih tradicionalnih živil« za dobrodošlico. Potrebno je bilo nakupiti še nekaj stvari, ki jih na Novi Zelandiji ni mogoče dobiti in si narediti zaloge. Pripravila sem obleke, čevlje in vse potrebno ter upala, da bom vse to lahko spravila v kovček. Seveda ni šlo. Prva selekcija, druga, tretja – uspelo! Kovček je imel dovoljenih 30 kilogramov, tisti za osebno prtljago pa 3 kilograme preveč. Niti po desetih poizkusih mi ni uspelo, da bi tehtal 7 kilogramov, zato sem sprejela odločitev, da se bom, v primeru tehtanja in težav, poskušala dogovoriti na samem letališču. Tako, pripravljena na odhod.

Letalska karta mi je napovedovala 33 ur dolgo potovanje na drugo stran sveta. Agencija STA mi je pomagala pri nakupu karte, ki je bila najbolj ugodna za začetek februarja. Enosmerna letalska karta je sicer vedno dražja od povratne, a potovanje v Novo Zelandijo ima svojo ceno – tokrat 950 evrov za eno smer.

Po srečanju z domačimi in prijatelji sem se v Ljubljani poslovila še od staršev in Maše, s katero sva se spoznali prav na Novi Zelandiji pred štirimi leti. V želji, da se kmalu srečava na drugi strani sveta ter da se skupaj podava še na kakšno potovanje, sva naredili še zadnje načrte potovanja in se počasi poslovili. S težkim srcem sem po objemih in besedah podpore pomahala še očetu in mami ter obljubila, da se javim iz naslednjih postajališč. Bil je že večer, ko se je moje potovanje šele pričelo.

Prvi postanek je bil v Frankfurtu. Pot do Frankfurta mi je dala vedeti, da ne bo šlo vse gladko in mirno. Let, ki je po občutku trajal 5 ur, čeprav samo dejanskih uro in dvajset, je bil precej slab začetek. Turbulence so bile zelo močne in slabost ob tem vedno večja. A končno smo pristali. To je pomenilo, da me čaka ura in pol čakanja za 13 urni let v Singapur. Bil je začetek prvih odkritij in širjenja korona virusa in temu je bilo podrejeno tudi stanje na letališčih – zaščitne maske, merjenje temperature … Ni minilo veliko časa, ko se je začelo vkrcavanje na letalo. Letalska družba Singapur Airline je ena izmed najboljših v svetu in za potnike res dobro poskrbijo. Letalo je imelo 359 sedežev. Dobili smo tri obroke z vmesnimi malicami, večerjo, zajtrk in kosilo. Pri tem so nam ob vkrcanju razdelili menije, da si si izbral, kaj bi želel jesti. Serije, filmi in spanje so me kratkočasili na 13 in pol urnem letu. In končno – Singapur.

Letališče je ogromno, eno najlepših na svetu. Zaradi korona virusa ni bilo pričakovane panike ali posebnih ukrepov, merili so nam samo temperaturo. Dve uri postanka je minilo, kot bi trenil, zaposlile so me trgovine, parki (park metuljev, park kaktusov …) v sklopu letališča. Žal je bilo premalo časa za ogled slapu, ki je edini »notranji« slap na svetu. »Mogoče ob povratku,« sem si rekla. Sledila je ponovitev – vkrcavanje na letalo, pregled menija in vzlet. Pred nami je bilo ponovnih 13 ur leta do Christchurcha. Pristanek je pomenil, da sem že na Novi Zelandiji. Spomini na Christchurch so še vedno živi, ko je bilo to mesto, v katerem sem živela. Tokrat to ni moja končna postaja. A, ko prispeš na Novo Zelandijo, moraš že na letalu izpolniti vizo, nato te postavijo v posebno vrsto glede na vizo, da te podrobno izprašajo o tvojih načrtih. Potrebno je prijaviti vsa zdravila (dovoljujejo samo količino zdravil za obdobje treh mesecev, sicer moraš imeti cel kup dodatnih potrdil), hrano, posebnosti. Zaradi prijave zdravil sem se znašla pod drobnogledom, a so mi po pregledu in pogovorih dovolili vnos v državo. Ob tem je potrebno omeniti, da se vsi zelo potrudijo, se s tabo nasmejejo (gospa na carini je pripomnila, da smo edina država na svetu, ki imamo številko potnega lista sumljivo skrito 😊), in ti izrečejo dobrodošlico. Sledil je pregled kovčka (oddala sem ga v Ljubljani in upala, da ga bom ponovno zagledala v Christchurchu) – glede tega so zelo striktni in če si prinesel v državo kaj prepovedanega, te za vsako od stvari doleti takojšnja kazen 400 evrov.

Oddahnila sem si – vse je dobro uspelo. Ponovno sem oddala kovčke, si zaželela novozelandske kave in čakala še na zadnje dejanje – enourni let do Nelsona, kjer bom živela. Na zelo majhnem letalu za samo 32 potnikov so bili razgledi čudoviti. Kmalu se je pred nami razprostiral sever južnega otoka in mesto Nelson.

Izstop iz leta je napovedal vroče poletje in konec dolge 33 urne poti. Objemi družine, ki me je pričakala so bili odlična dobrodošlica, popeljali so me na razgledno točko in mi razkazali mesto. Prvi vtisi so bili odlični in tako se je tudi nadaljevalo, ob vstopu v moj novi dom.

Pa sem tukaj – kaj sledi izveste v ponedeljek. 😊

Hello from New Zealand. 😊