»Twenty years from now you will be more dissapointed by the things you didn`t do than by the ones you did!« H. JACKSON BROWN JR.

Dragi bralci.

Verjetno Vas vsaj nekaj med vami pozna tisto učiteljico, navdušenko nad širjenjem znanja zgodovine, sociologije in pomoči otrokom s posebnimi potrebami, ki je po duši popotnica in nabira življenjske izkušnje ter znanje na vseh koncih sveta, hkrati pa kdaj pa kdaj spregovori kakšno besedo ali dve v tujem jeziku. To sem jaz – Aleksandra. Tista, ki je zadnja štiri leta v razredu, na kakšnem predavanju, ob kavi in pripravi tradicionalne hrane veliko govorila o eni deželi na drugem koncu sveta. Kateri?

Deželi, ki ima mnogo imen – dežela »dolgega belega oblaka,« dežela Kiwijev,  po maorsko Aotearoa ali Niu Tireni ali po naše NOVA ZELANDIJA.

Po štirih letih je napočil čas, da se vrnem tja, ker sem pustila svoj košček srca. V deželo, o kateri sem pisala v svoji magistrski nalogi, pripravljala potopise, reportažne članke in o kateri sem z navdušenjem razlagala vsem, ki so me poznali ali spoznali. »A, ti si tista, iz Nove Zelandije!« »Sem in vedno bom!« Zato sem se štiri leta trudila, da se vrnem. In uspelo mi je.

Še pred tednom dni, smo se srečevali v Sloveniji, se poslovili, s prijatelji spili zadnjo kavo in si obljubili, da za nas ni razdalj. Nato sem sedla na letalo in se po dolgih urah potovanja znašla v pesmi Adele, ko zapoje: »Hello from the other side!« Kako? Zakaj? S čim? – v naslednji objavi, ki bo na sporedu vsak ponedeljek.

In v naslednjih mesecih se bom javljala prav od tukaj. Stay in touch, bi rekli Novozelandci.

Pa začnimo, DOBRODOŠLI NA moji NOVI ZELANDIJI.